Pomladansko odmaševanje

(povedano 13. aprila 2011 v KUD France Prešeren in 18. aprila 2011 pred ljubljanskim
Magistratom)

Drage zaničnice in zaničniki! Kot veste, se naša vera ne nanaša samo na knjige, ampak tudi na filmsko, televizijsko, radijsko, internetno in gledališko produkcijo v slovenščini, na posebno opozorilo vodje sektorja za slovenski jezik pri Ministrstvu za kulturo pa tudi na jogurtove lončke.

A čeprav se naša vera ne nanaša samo na knjige, izkoristimo zadnje dneve, ko je Ljubljana še svetovna prestolnica knjige, in se osredotočimo na ta najstarejši vir težav, s katerimi se zaničniki in zaničnice spopadamo, in spregovorimo nekaj besed o tiskani besedi.

V zadnjem času sem večkrat slišal mnenje, da je slovenskih knjig že tako ali tako preveč in zato ne potrebujejo še dodatnih davčnih olajšav. In dejansko se vsako leto tiska več slovenskih knjig. Če k temu dodamo še vse tiste, ki so že natisnjene, pa še ne prodane, je navkljub vsem mlinom, ki meljejo zmeraj bolj sveže naklade, danes slovenskih knjig toliko, da bi marsikdo lahko pomislil, da je vsaka skrb zanje odveč in je treba davke kvečjemu zvišat.

Vendar, ali je temu res tako? Kot vemo, je danes vsega preveč, pa vseeno nismo srečni. Pa ne zato, ker se zaradi pestrosti izbire ne moremo odločit, ampak ker med množico cenene ponudbe ni tistega, kar potrebujemo. Tisto, kar potrebujemo, namreč ponavadi še vedno stane. Sploh če ne more bit izdelano s ceneno delovno silo.

Če se vprašamo, zakaj je slovenskih knjig vedno več, zlahka ugotovimo, da je to zato, ker so vedno cenejši postopki, ki privedejo do izdaje knjige. Med te vse cenejše ali celo brezplačno opravljene postopke pa spadajo tudi avtorsko besedilo oz. prevod in korekture. In čeprav dobro plačilo še zdaleč ni zagotovilo za vestno delo, slabi ali celo nobeni honorarji brez dvoma ne prispevajo h kvaliteti avtorskih storitev.

Vprašajmo se torej, kakšne vrste avtorsko delo omogoča to ceneno produkcijo. Najprej so tu avtorji, ki jim ni pomemben honorar, saj pišejo zaradi občutka pomembnosti ali celo nesmrtnosti. Drevesa nimamo kam posadit, otroci so zmeraj bolj samosvoji in nehvaležni, knjige pa nas ubogajo in so pripravljene zabeležit tudi tisto, česar drugi nočejo poslušat. In cenejši ko so ostali postopki za izdajo knjige, lažje pridejo do njih avtorji, ki jih ne zanima honorar.

Vendar se knjig, ki se bolj tekoče pišejo kot berejo, DDV ne tiče. DDV se namreč tiče samo tistih, ki se prodajo.

A tudi takih je zmeraj več. Knjig, ki varčujejo pri prevodih, avtorskih honorarjih in korekturah zato, da so tržno zanimive, kot se danes reče temu, kar je poceni. In večini teh knjig se to poceni opravljeno delo pozna. Zato menimo, da je prav poceni avtorsko delo hkrati vzrok in posledica, predvsem pa glavna težava naše knjižne hiperprodukcije.

Zato menimo, da bi minimalni honorarji, ki naj veljajo za vse knjige, ki jih subvencionira JAK, morali bit ne samo pravica, ampak tudi dolžnost tistih, ki se s pisanjem ukvarjajo poklicno.

Minimalni honorarji bi morali bit pogoj, da knjiga dobi status profesionalnega izdelka, na ostale pa bi morali dat opozorilo, da gre za ljubiteljsko opravljeno delo.

Drage zaničnice in zaničniki! Ker tisto, kar potrebujemo, ni količina, ampak kvaliteta, nas hiperprodukcija knjig v slovenščini ne sme preslepit in uspavat. Dokler nimamo občutka, da imamo dovolj knjig, ki nam nudijo refleksijo o družbi, v kateri živimo, še zmeraj verjamemo, da je potreben med vsem ostalim tudi ničodstotni DDV na vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države, slovenski jezik.