Lienchard, Lienhard in Linhart

Ko  razmišljamo o Linhartu kot zgodovinarju, moramo vedeti najmanj troje. Poznati moramo njegov izvor, vsaj približno si moramo predstavljati, kaj je sredi 18. stoletja pomenilo živeti v provincialnem mestu kot je Ljubljana in končno, vedeti moramo zakaj in na kakšen način so nekateri kranjski meščani in njihovi cerkveni oz. plemiški meceni, razumeli/se zanimali za/lokalni jezik, kulturo oz kulturne vplive. Zdi se mi, da je ta način  mogoče lažje  spremljati  Linhartov razvoj od svetovljanskega romantika do nacionalnega svetovljana. Predvsem pa na ta način lahko razumemo, zakaj ga je bilo tako zelo strah, da se “domovina” tudi v njegovem primeru izkaže za  “vlačugo, ki vedno vabi in vedno išče zaprek, da ne pride k stvari”.

Poznavanje omenjeni okoliščin nam  pomaga razumeti, kaj je povprečnega pesnika, korektnega dramatika, odličnega retorika in priložnostnega polihistorja napeljalu k temu, da je  napisal zgodovino južnih Slovanov habsburške monarhije (Versuch einer Geschichte von Krain und der übrigen südlichen Slaven Österreichs). Če poleg tega vemo kje se je šolal, kaj in za koga je delal in kakšne knjige je bral, na koncu  tudi lažje razumemo, zakaj velja njegov Poskus zgodovine …  za prvo pravo zgodovinsko študijo o preteklosti  Slovencev in njihovih prednikov  od naselitve do 18. stoletja.


Oto Luthar,
ZRC SAZU, Inštitut za spominske in kuturne študije