Linhartova gesta

Ob Linhartovem Matičku je bilo v slovenski literarni zgodovini prelitega precej črnila ob vprašanju njegove originalnosti v razmerju do Beaumarchaisove predloge. Linhart da že ni bil epigon, ki bi le slepo sledil francoskemu izvirniku, v predelavo je vnesel veliko svojega, predvsem pa jo nadvse originalno adaptiral za naše razmere, jo pregnetel s slovenskim duhom itd. Skratka, napisal je nekaj slovensko izvirnega, ne pa prevajalsko posnemalskega. Nemara to v veliki meri drži, toda dilema je napačno postavljena. Res da si je v adaptiranju vzel svobodo in našel nekaj posrečenih rešitev, a vprašanje nazadnje sploh ni v tem. Linhart je izkazal svojo neizmerno duhovno prostost prav s tem, da je sledil tujemu zgledu, da je izbral zgled, ki mu bo sledil, in prav s ponovitvijo tega modela prestavil Slovenijo v torišče tedanjega historičnega dogajanja. Linhartova svoboda je bila v pripoznanju: ta model, nabit s prekucuškimi socialnimi idejami in obetajoč drugačne čase, ta model je veljaven tudi tu, v teh pritlehnih kranjskih okoliščinah. Njegov lokus je kranjsko podeželje prav tako kot Pariz (kjer se je sicer moral šemiti v špansko podeželje). Ta zgodba govori o tebi, ta historični trenutek je naš lastni historični trenutek. Ta gesla so naša gesla, ta čas je naš čas in naloge, ki jih ta čas postavlja, so naše naloge. Slovenstvo lahko participira na univerzalnem občestvu tedanjega historičnega trenutka.

Nemara je najboljša opredelitev razsvetljenstva še vedno tista, ki jo je svojčas podal Foucault: da je namreč razsvetljenstvo tista doba, ki je samo sebe poimenovala za razsvetljenstvo, in to tako, da je pripoznala svojo pripadnost nekemu privilegiranemu historičnemu trenutku in si iz te svoje pripadnosti postavila naloge, ki iz tega trenutka sledijo. Skozi tako samodojetje je ta doba pravzaprav šele ustvarila historični trenutek, ki mu je pripadla. V tem je Foucault videl bistveno držo modernosti. 

Linhart je bil razsvetljenec prav po tej emfatični opredelitvi - ne le skozi interes za francoske prevratne ideje in njihovo posnemanje, temveč skozi pripoznanje pripadnosti prav tej historični epohi in zavzetje drže, ki iz te pripadnosti sledi. Ponovitev Beaumarchaisovega zgleda je Linhartov odgovor na vprašanje, kaj smo in v katerem času živimo, ali nemara kar zametek odgovora na tri kantovska vprašanja: kaj moremo vedeti, kaj nam je storiti, kaj lahko upamo. V tem pomenu je ponovitev - posnemanje, prevajanje, priredba - najoriginalnejša gesta, ki jo je bilo mogoče tedaj storiti, gesta ponovitve, ki je sploh šele odprla prostor originalnosti.

Zato je treba peti hvalo temu neizmerno pogumnemu možu, duhovito domiselnemu in srčno kljubujočemu prevladujočim idejam, zatohlim okoliščinam in vsakršnim duhovnim in posvetnim mogotcem. Hvalo njegovemu patriotizmu, prostemu domačijske in samobitnostne retorike. Hvalo njegovi prostosti, ki si je drznila posnemati.

 

Mladen Dolar,
Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta