Sprenevedanje ali kakšna je razlika med človekom, Kranjcem in ljubiteljem jezika?

Po analogiji starega vica in naslova l. 1974 izdane knjige Sandija Sitarja Kakšna je razlika med enim vrabcem? Nobena! –  Obe nogici ima enako tenki. Zlasti levo! odgovarjam: 

Nobena! Vse troje je bil Anton Tomaž Linhart. Zlasti vse od tega trojega!

In vendar je bil Linhart očitno razpet med dvema poloma. Glede izida novega prevoda celotne Biblije je februarja 1785 zapisal v pismu prijatelju Martinu Kuraltu, da si ga kot človek ne želi, saj dvomi, ali branje sv. pisma lahko koga osrečuje, kot Kranjec in ljubitelj jezika pa seveda meni drugače. 

Seveda?

Morda v zgodovinski razsežnosti, ko kot generali po zmagoviti dvestoletni narodo- in državotvorni vojni premišljujemo o težkih začetkih pred prvimi bitkami, ko še nis(m)o vedeli, ali s(m)o dovolj močni, oboroženi in srčni ter kam se bo obrnila vojna sreča, ta seveda zveni čisto naravno. Kot da je samoumevno, da so se redki tedanji linharti za nekaj časa in za dober namen morali malce odreči človeku v sebi (torej svojim resničnim osebnim nazorom, prepričanjem pa praksam nasploh, če prav sklepam) na račun svojega deželo- in jezikoljubja. To so kot veliko žrtev naredili zato, si razlagamo generali, da smo kasneje lahko vsi in vse zaživeli srečno enost: da lahko počnemo in si želimo isto kot ljudje, Kranjci, no, Slovenke in Slovenci ter ljubitelji jezika hkrati. Malce so potrpeli, da nam ni treba trpeti.

A kragulj kljuje srce, ni kaj: enost je (bila) – in je hkrati ni (bilo). Pri nekaterih je (bila), pri nekaterih ne. Prvi nekateri so (bili) večina, in zaradi linhartovske bipolarne žrtve kasneje v navidezni slovenski enojezičnosti bolj izobraženi, bolje preskrbljeni, bolj sredi življenja, kot bi bili sicer – a drugi nekateri so še vedno in vedno bolj živeli javno, morda celo poklicno kot Kranjci in ljubitelji jezika (in to na račun onih prvih), kot ljudje pa – kdo bi vedel ... Ampak sčasoma – ob resničnem in navideznem povečevanju osebne svobode, ob stvarni in digitalni vseprehodnosti in vse večji kapitalski in potrošniški uklenjenosti – prihajamo spet, tokrat množično, v gravitacijsko območje linhartovske bipolarnosti. Bomo kot ljudje govorili, pisali, brali, gledali, poslušali, ustvarjali in se igrali pretežno angleško – le kot Kranjci in domoljubi pa vse to počeli tudi v slovenščini, čeprav nas nič od ponujenega v slovenščini zares ne bo zanimalo ali kako drugače resnično potešilo? To bi bilo (pravzaprav že je) nič drugega kot sprenevedanje, ki ne more prav dolgo trajati. Razlika med današnjim in prerodnim časom konec 18. stoletja je namreč perspektiva: takratni obet enosti človeškega in narodnega v posamezniku in posameznici je danes izigrani (v obeh pomenih besede) adut. Iz sprenevedanja o jezikovnokulturni enosti se bo treba podati na pot zavedanja več-nosti. A nič hudega, prav res, zato »zdaj zapojmo, zdaj vukajmo, eden drugmu ogen dajmo!« Saj smo ljudje!

 

Marko Stabej,
Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta