Samostojna raba uma in slovenščina, Linhartova in naša

Roza v svojem dramskem besedilu osvetli aktualnost in ponovno živost vprašanj, ki so si jih Linhart in kolegi iz Zoisovega kroga postavljali o pomenu in vlogi slovenskega jezika. Niso ga kar preprosto »ljubili« in niso ga fundamentalistično zvajali na izrazilo narodne zavesti in niso enačili vsepovsodne rabe slovenščine z obstojem slovenskega naroda. Naklonjenost do jezika in njegovih govorcev so povezovali z razsvetljensko težnjo po osvoboditvi ljudi od neznanja kot pogoju za njihovo siceršnjo svobodo in samostojnost. Njihovo delo zato ni presežena stopnja v prebujanju nekakšne nadzgodovinske skupnostne identitete, marveč je pazljivo, potrpežljivo brušenje različnih jezikovnih pripomočkov za samostojno rabo uma.

Ali smo glede rabe lastnega in drugih jezikov za samostojno rabo uma v zadnjih 220 letih zares napredovali? Bolj prepričljiv dokaz od tega, da je slovenščina uradni jezik v Sloveniji, je po mojem to, da je jezik šole na vseh ravneh in da je po slovensko mogoče govoriti tako o najnovejših dognanjih fizike ali biologije kakor o najsubtilnejših problemih filozofije, humanistike in družboslovja, ali pa pisati katerokoli zvrst literature. Celo v filmu je mogoče slišati slovenščino, ki ne zveni kot deklamacija na proslavi za Prešernov dan.

Druga plat tega je, da danes vsi, od šolarjev do doktorjev znanosti vse manj berejo in pišejo slovensko, njihove povedi pa so vedno bolj sestavljene iz angleških konstrukcij in kalkov. Medtem ko univerza tako rekoč onemogoča, da bi vrhunsko slovensko znanje v Sloveniji predavali študentom od drugod v svetovnem jeziku, pa je raziskovanje v slovenskem jeziku povsem razvrednoteno. Znanstvena slovenščina krni. V medijih je je vedno manj. Tudi davčna politika zatira kulturo v slovenščini. Prodajalne in ceste pa so glede napisov dvo- ali večjezične, podjetja v lasti tujega kapitala v svojem poslovanju tiho dajejo prednost angleščini ali nemščini.

Skratka, zdi se, da se moramo spet vprašati, čemu služijo jeziki, ki jih pišemo in govorimo, tako kot so se spraševali Linhart, Zois, Kumerdej…

 

Jože Vogrinc,
Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta