PESEM ZA PALESTINO

Država dveh povsem različnih polovic,

tiste z vsemi in tiste brez vseh pravic,

je po nekih čudnih standardih demokracija,

ki del prebivalcev sistematično pobija,

a ima menda vso pravico, da se brani

pred ljudmi, ki s svoje zemlje so bili pregnani.

 

In naš véliki vojaški brat,

ki skrbi, da je dovolj granat

za nenehno masakriranje ljudi,

pričakuje od zahodne javnosti,

da bo rajši pozabila tudi ta zločin,

kot si kvarila razpoloženje z njim,

saj pa ve, da je za nas demokracija,

ki samo drugačne in drugje pobija,

dosti boljša kot pa kakšna diktatura,

ki ji vladata cenzura in režim,

ki trpinči svoje in nima založenih trgovin.

 

A pobitih otrok in celih družin,

mest, spremenjenih v kup ruševin,

in tega, da gre za človeške živali,

ki jih bodo pobili ali pregnali,

se pozabit ne sme in se tudi ne da.

 

In če prebivalci našega koščka bogatega dela sveta

ne prispevamo k dokončni prekinitvi te morije

s tem, da dosledno in jasno bojkotiramo državo,

ki pobija nemočne in krši mednarodno pravo,

smo navkljub priznanju Palestine

sokrivi za izraelske sramotne zločine.

 

In to še posebej zato, ker imamo glede na svojo narodnoosvobodilno zgodovino

vso pravico, da se pri načrtih tipa »naredite mi to deželo spet izraelsko« ne podredimo

politikam držav, ki skušajo svoj ekonomsko imperialni status reševat

s tem, da rinejo cel svet v krvav prepad.

 

Namesto da bi šli na tisto pot,

ki pelje v mir in blaginjo povsod.

V mir prav povsod, ki bo možen šele,

ko bo na svetu prostor za vse.