PRIDIGA O DRŽAVOTVORNI KULTURI

Čeprav zaničnice in zaničniki še zmeraj verjamemo, da je možen ničodstoten davek na dodano vrednost na vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države, slovenski jezik, smo žal zadnje čase zmeraj bolj dvomili o tem, da je možna slovenska država. Zato nas je toliko bolj razveselilo, ko smo prebrali, da v osnutku koalicijskega sporazuma naše bodoče vlade piše, da se bodo vladne stranke zavzemale za državotvorno kulturo.

V naši prejšnji državi je bilo govorjenje o državotvorni kulturi žalitev za umetniško ustvarjalnost, saj se nam je Jugoslavija zdela vse preveč močna in samostojna, da bi ji pri njeni samozadovoljnosti pomagali še umetniki. Podobno je bilo najbrž tudi v naši predprejšnji državi Avstro Ogrski. Naša sedanja država pa ni ne močna ne samostojna in nas za razliko od naših prejšnjih držav ne utesnjuje, ampak nas s svojo nedozorelostjo spravlja v tesnobo. 

Lahko jo seveda zapustimo, kot to počne vse več mladih ambicioznih ljudi. Če pa ostanemo, vsem slabim izkušnjam navkljub to državo še zmeraj potrebujemo. Zato smo iskreno veseli, da je potem, ko so jo prejšnje vlade vse bolj slabile, nova koalicija potrebo po državotvornosti spoznala. Še posebej pa smo veseli, da namerava to nalogo prepustiti kulturi.

Ker tudi od obrambne, zunanje in vseh ostalih politik in njihovih ministrstev pričakujemo, da postanejo državotvorni, predpostavljamo, da je za odločitvijo bodoče vlade, da državotvornost prepusti kulturi, premišljen načrt, po katerem naj bi kultura s svojo sugestibilno silo vzpostavila državotvorno vzdušje tudi na vseh ostalih ministrstvih, pri čemer je državotvornost v kulturi verjetno ne samo potencialno bolj vplivna, ampak tudi bistveno cenejša kot v gospodarstvu ali obrambi. Zato pozdravljamo to odločitev in smo pripravljeni pomagat po najboljših močeh.

Pri tem pa upamo, da se bo novo Ministrstvo za kulturo zavedalo, da se moramo, če hočemo končno zgradit to državo, za začetek vrnit tja, kjer se je vse zalomilo. Na samem začetku je šlo v tisti demokratični evforiji narobe toliko usodnih stvari, da se z današnje perspektive niti ne opazi malenkosti, kot je kultura, za katero nova oblast ni vedela, za kaj je zdaj, ko svojo državo imamo, sploh še koristna. Dolga leta je bila zato najpomembnejša naloga ministrstva za kulturo boj za lastništvo Blejskega otoka, s čimer smo se vrnili v dobo Krsta pri Savici in na novo zagnali kulturni boj za pravo vero in proti njej. Zato mora novo Ministrstvo za kulturo, če naj postane državotvorno, v prvi vrsti poskrbet, da bo ta naš kulturni boj postal strpen in kulturen. Kajti šele ko se bomo naučili pogovarjat med sabo, bo iz dežele zrasla država. Če ne bo, nas bo svetovni metež, ki se bliža, odpihnil z zemljevida in samo upamo lahko, da nas bo odpihnil, še preden se bomo še zadnjič pobili med sabo. 

Naloga novega Ministrstva za kulturo zato ne bo lahka in nikomur ne zavidamo takšnega ministrskega stolčka. A kdorkoli že bo nova ministrica ali minister za kulturo, naj ve, da smo vsi, ki potrebujemo uspešno in pošteno državo, ki jo bomo imeli radi in na katero bomo ponosni, pripravljeni pomagat. Če bo želja po državotvorni kulturi ostala tudi v končni verziji koalicijske pogodbe, se bomo glede na stanje, v kakršnem je naša država, umetniki zavedali, da naše početje odslej ne bo več naša ustvarjalna obsesija, ampak naša državljanska dolžnost.