Prosili so me, da napišem pesem za
promocijo cepičev rdečeliste bukve,
ki jo bodo morali podret, da bodo sezidali sodoben prizidek
k ljubljanski operi. Kar sem napisal, jim ni bilo všeč.

Zdaj bukve ni več. Kako je s cepiči, ne vem.
Prizidek je v delu. Meni pa je ostala pesem.

BUKEV

Sto dvajset let je stara bukev
in teh sto dvajset let ne da se razsadit.
S cepiči se mogoče res lahko ohrani prav ta bukev,
ne pa tudi njena nepretrgana časovna nit.

A Slovenci smo pač takega kova,
da vsakič začenjamo znova.
Pod krinko sodobnih vplivov iz koristoljubnih motivov
nam vsak nov cepec vse, kar je staro, uniči,
da od tradicije ostajajo nam le cepiči.