Evropsko unijo sestavljajo različno velike jezikovne skupnosti, ki večinoma sovpadajo z državami. Večje jezikovne skupnosti si prizadevajo, da bi popularizirale svoje jezike tudi na ozemljih drugih držav. Angleži, Italijani, Nemci, Francozi, Španci, Poljaki imajo kulturne centre, s katerimi skušajo sistematično širit znanje svojih jezikov zunaj svojih jezikovnih meja.

Manjše jezikovne skupnosti se ne ukvarjajo s širitvijo svoje kulture in jezika na drugače govoreča ozemlja, zato v popularizacijo svojega jezika vlagajo manj kot večje jezikovne skupnosti. Do svojih jezikov se vedejo predvsem obrambno in borbo za njihovo ohranjanje prepuščajo nacionalističnim strankam in združbam, ki ponos na svojo identiteto enačijo s prezirom do drugih. Ker je netolerantnost do drugačnih najhujše, kar se nam Evropejcem lahko zgodi, je treba preprečit, da bi se borba za naš jezik spremenila v borbo proti jezikom drugih.

Dejstvo je, da je slovenščina znotraj EU v slabšem položaju kot jeziki, ki jih razume večje število ljudi. Izdelki, ki so namenjeni le ljudem, ki razumejo slovensko, so obsojeni na manjši trg kot izdelki, ki so namenjeni večjim jezikovnim skupnostim. Če to težavo rešujemo samo s subvencioniranjem kvalitetnejših vsebin, dobimo situacijo, ki jo imamo – razmeroma veliko visoke, ozkemu krogu namenjene umetnosti, popularno umetnost pa (z mnogimi izjemami seveda) na zelo primitivnem nivoju. Posledica tega je, da ima naša družba težave s samopodobo in samozavestjo.

Treba je oživit trg z izdelki, ki širijo naš jezik, ker je to vitalnega pomena za našo identiteto in samorefleksijo. Slovenskemu jeziku je treba dat čim več možnosti, ker s tem damo možnost tako svojemu osebnemu kot našemu skupnemu izrazu. Z ničelnim DDV na izdelke, ki širijo slovenski jezik, napravimo bolj konkurenčen tisti element, ki nas druži kot skupnost in nas hkrati določa kot osebnosti.