Zaničnice in zaničniki ter vsi, ki podpirate naša verska prizadevanja!

Skozi obdobje dvomov in iskanj mi je končno postalo jasno, da davka na dodano vrednost na izdelke, ki širijo slovenski jezik, nimamo samo zaradi zahtev EU, ampak predvsem zaradi našega lastnega nasprotovanja drugačni ureditvi. Mnogi se bojijo, da bi nas ničta stopnja DDV na knjige in ostale proizvode, ki širijo naš jezik, pripeljala do še manjših subvencij za kvalitetnejše in žlahtnejše leposlovje. Še več je takih, ki so prepričani, da je za slovenščino že zdaj dovolj poskrbljeno, in jih veliko bolj kot za besedo skrbi za meso.

Če bi šlo samo za oviro, ki nam jo postavlja evropska zakonodaja, bi se je lahko lotili z razposajenim napadom na Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske ter Republiko Poljsko. S pravnimi sredstvi bi skušali državi, ki si lastita pravico do ničte stopnje DDV na svoje knjige, pripravit do tega, da enako pravico priznata tudi nam. Računali bi, da se nam bo na frontni liniji pridružilo tudi nekaj manjših držav, katerih ministri so podprli tovrstno iniciativo naše ministrice za kulturo. Žal takšna oblika boja nima nobenega smisla, če nima jasne podpore tistih, za katerih jezik gre. Zato se bom do nadaljnjega odpovedal sanjam o borbi za pravice slovenskega jezika na evropskih tleh in se rajši posvetil utrjevanju vere doma.

Iz svoje dosedanje izkušnje bralcev in gledalcev vemo, da zgolj s subvencioniranjem kvalitetne umetniške produkcije nismo prišli do stanja, s katerim bi bili zadovoljni. Zelo pogrešamo redno produkcijo tiste popularne in obenem kvalitetne domače umetnosti, ki daje širšemu občinstvu refleksijo družbe, v kateri živimo. Zdi se, da je naš trg premajhen, da bi se bolj zahtevnim umetnikom splačalo spustit se na njegova negotova tla. Izjeme dokazujejo, da to ni nemogoče in da slovenski jezik omogoča tudi filme in knjige, ki so priljubljeni kljub temu, da niso ceneni. Razlog za dejstvo, da je teh izjem malo, je brez dvoma v tem, da se zaradi manjšega števila ljudi, ki naš jezik razumejo, trud za take knjige in filme preprosto ne izplača. Kar z drugimi besedami pomeni, da je naš jezik očitno prevelik, da bi ga uporabljala samo dva milijona ljudi.

Ta ugotovitev nas ne bi smela presenetit, saj smo že doslej vedeli, da je naš jezik večji od vseh svojih slovnic in pravopisov, prav tako pa tudi od svojih govorcev in piscev, poslušalcev in bralcev, častilcev, branilcev, skrunilcev in zatajevalcev. Tako velik je, da se zdi, da vsega niti vsi skupaj še nismo zmožni razumet. Zato je treba temu evidentno premalo razumljenemu jeziku pomagat in naredit vse, kar je v naši moči, da se bo čim bolj in čim lažje širil in kar najhitreje dosegel takšno količino svojega občestva, ki bo zadostovala tudi za tisto umetniško produkcijo, ki nam je trenutno v njem primanjkuje.

Ker verjamem, da bi k temu pripomogla tudi ničta stopnja DDV na vse izdelke, ki širijo slovenski jezik, bom z letošnjim zaničniškim obredjem začel v sredo, 24. marca, ob petih popoldne v dvorani KUD France Prešeren Trnovo.

Andrej Rozman Roza

kenguru