Verjetno se vsi strinjamo, da je umetnost, ki je odvisna od tržnih zakonitosti, drugačna od tiste, ki se ji ni treba ukvarjat s prodajo. Umetnost, ki je odvisna od trga, se mora bolj približat okusu gledalca, bralca, poslušalca. Pri nas je bilo dolgo zakoreninjeno prepričanje, da je to nekaj zelo slabega in da mora bit prava umetnost višja od potreb svojih uporabnikov. Žal pa ima umetnost, ki je preveč višja od navadnih smrtnikov, to napako, da teh navadnih smrtnikov ne doseže. Lahko smo sicer zadovoljni, ker zadovoljuje potrebe bolj zahtevnih ljubiteljev umetnosti in nas promovira v svetovnih poznavalskih krogih. Ni pa to umetnost, ki bi manj zahtevnim ljubiteljem filma ali knjige dajala refleksijo družbe, v kateri živijo. Prav refleksija pa je tisto, kar družba od kvalitetne popularne umetnosti potrebuje.

Domači romani ali filmi, ki bi jih prebrali oziroma pogledali takorekoč vsi, ki se zanimajo za literaturo ali film, so pri nas redki. Večina ljudi se namreč izogiba depresivne in težko razumljive umetnosti. Zato do širšega občinstva uspe prit predvsem tistim umetninam, ki z nekaj humorja govorijo o našem svetu. Ni res, da morajo bit taki filmi ali romani nujno tudi ceneni. Dokazov za to je ogromno in tudi v domači produkciji bi se jih našlo nekaj. So pa pri nas žal veliko večja izjema kot pri Čehih, Srbih ali Hrvatih. Razlog za to je v tem, da morajo pri nas avtorji zato, da finančno pokrijejo svoj projekt, prepričat predvsem strokovno javnost, ki v projekt ne vlaga svojega denarja. Profesionalni bralci in gledalci pa imajo seveda drugačne kriterije od navadnih smrtnikov. Njihov okus je od nenehnega branja oziroma gledanja tako izbrušen, da je tisto, kar ugaja neprofesionalnim ljubiteljem umetnosti, zanje ponavadi preveč banalno, da bi bilo vredno državne finančne podpore. Celo potem, ko film nima gledalcev, se jim to ne zdi tako zelo slabo.

Financiranje, ki ni pogojeno s tržnim uspehom, daje avtorjem večjo umetniško svobodo. Mogoče je to dobro za za razvoj umetnosti in osebne poetike. A ker avtorji niso prisiljeni k temu, da bi se približali večjemu številu ljudi, družba od take umetnosti ne dobi potrebne samorefleksije. Včeraj sem se z nekom, ki za negledanost slovenskih filmov krivi zabitost publike. Mogoče je naša publika res zabita in nagnjena h gledanju cenene kulturne produkcije. A zabita je tudi zato, ker sta si umetnost in družba tako zelo narazen. In kdo drug, če ne prav umetniki sami bi se morali najbolj potrudit, da bi njihov glas prišel do ljudi. Pa so se na žalost navadili, da se jim bolj splača, če prepričajo nekaj profesionalnih bralcev in gledalcev.

Situacija, v kateri se zdi, da so namen umetnosti njeni ustvarjalci, je gotovo posledica našega majhnega trga, na katerem umetnik, ki ustvarja v slovenskem jeziku, težko preživi celo v primeru, če je priljubljen. A poleg socialnih mehanizmov, kotje borba za višje honorarje, bi se morali ukvarjat tudi s tem, kako med ustvarjalci in uporabniki umetnosti vzpostavit čim boljši odnos. Kako ljudi prepričat, da slovensko umetnost potrebujejo za svojo lastno samozavest. Predstavljajte si šestnajstletnega koroškega Slovenca, ki hoče bit ponosen na svoje slovenstvo. Kako krvavo išče sodobno slovensko kulturno produkcijo, ki mu bo ljubša od nemške. Če na svojo umetnost ne gledamo kot na nekaj, brez česa nas ni, se mi zdi naša samostojnost precej brezperspektivna. Če hočemo obstat, seveda zadostuje tudi to, kar imamo zdaj. Če pa hočemo it naprej, se moramo resno in sistematično potrudit, da bomo imeli čimveč umetniške produkcije, ki nam bo v veselje.

Islandcev je veliko manj kot Slovencev, pa je pred kratkim pri nas igral odličen islandski otroški film Neverjetna dogodivščina ali po angleško No Network. Kako je mogoče, da oni napravijo otroški film s tako sodobno tematiko, mi pa otroških filmov očitno sploh več ne snemamo? Pomislil sem, da mogoče zato, ker je tam popolnoma jasno, da islandski režiser ne more bit samo islandski režiser in islandski film ne more bit namenjen samo islandskemu trgu. Pred tem sem prebral odlično islandsko kriminalko Arnaldurja Indriđasona, v angleščino prevedeno kot Silence of the Grave. Tudi islandskim pisateljem je najbrž jasno, da ne morejo pisat samo za domači trg. In vendar tako film kot kriminalka govorita o življenju na Islandiji. Dajeta torej islandski družbi refleksijo in hkrati njeno zgodbo prodajata svetu.

Če hočemo živet v boljši Sloveniji, moramo naredit vse, kar je mogoče, da dobimo čimveč umetnosti, ki bo nam govorila o nas in jo bomo imeli radi. Vsej krizi navkljub bi morali razumet lastno umetnost kot potrebo po samozavedanju. Večja težava kot neprepoznavnost Slovenije v svetu je naše nepoznavanje nas samih. Kako doseči, da med narodnozabavno lažjo in previsoko in pretežko resnico dobimo čimveč umetnin, ki se nam bodo zdele vredne denarje, ki ga dajemo zanje, je umetnost, s katero bi se morali ukvarjat politiki. A če hočemo, da se bodo s tem ukvarjali, jim moramo dat jasno vedet, da brez za nas zanimive slovenske umetnosti tudi slovenskih politikov ne potrebujemo.