Rozinteater je oddelal precej naporen prvi del sezone 09/10, v katerem je bil Stres tudi znotraj mojega cirkusa zapisan z veliko začetnico. Stresnjenosti ni bil kriv Passion de Pressheren, ki je bil že narejen in ga je bilo treba v tem času samo še igrat. In kot se za igralski šport spodobi, je bila vsaka naslednja ponovitev lažja. Seveda so bile tudi izjeme. Še največjo tremo sem imel, ko sem Prešerna in Čopa predstavljal v Čopovi rojstni hiši v Žirovnici. A je Passion prestal tudi preizkus pred rojaki svojih junakov, tako da so glede te predstave odpadle še moje zadnje skrbi.

Več Stresa sta mi  v minuli jeseni povzročili drugi dve novosti. Najprej The Gigantic Baloon, kot se imenuje angleška verzija Balona Velikona. Na začetku poletja se je pojavilo nepričakovano vabilo k sodelovanju na Kids Euro Festivalu v Washingtonu, kjer sem nastopil že lani. Ker je Washington prijetno mesto in možnost nastopanja v angleščini zanimiv izziv, sem brez obotavljanja pristal. Vedel sem, da bo to pomenilo več dela v enakem času, nisem pa pričakoval, da bo vse skupaj zelo naporno tudi psihično. Ker je predstava tehnično razmeroma zahtevna, se je kljub temu, da sem imel precej odličnih pomočnikov, par stvari izšlo šele v zadnjem hipu. Washingtonsko iskanje bombe s helijem in adapterja za evropski nastavek je bila prava mala psihološka grozljivka, ki jo je pripeljala v srečen konec šele nam vse premalo znana pripravljenost navadnega Američana, da z veseljem pomaga popolnim neznancem.

Takoj ob vrnitvi v Ljubljano je sledila borba s časom za postavitev predstave Kako je Oskar postal detektiv. Šlo je za prvo produkcijo, za katero je Rozinteater dobil subvencijo Ministrstva za kulturo direktno in ne preko KUD France Prešeren. Premiera je bila v Mali drami, kar je projektu dalo še dodatno težo. Zadnja leta sem vse premiere odigral nonšalantno in svojo publiko navadil, da predstava postane taka, kot je treba, šele s ponovitvami. Zdaj pa sem bil vržen v situacijo, ko so od mene pričakovali izgotovljen izdelek že kar takoj. No, na koncu je ratalo. Ljudem je predstava všeč, jaz pa hvalim Naravo Gledališkega Posla, ki je po Hektičnem Decembru poslala na svet Letargični Januar, v katerem sem imel vsega dva nastopa. En Kabarete Simplozij v viški knjižnici in en Passion de Pressheren v kranjskem gledališču. 

Več dela v tem mirnem mesecu je imela Rozinteatrova poddirektorica Lenca, ki nas je prijavila na razpis Ministrstva za kulturo. Zato ona zdaj počiva, jaz pa se psihično pripravljam na Kulturni Februar, ko me čaka kar nekaj gostovanj s Passionom in obiskov šol, ki so me letos povabile na svojo počastitev dneva, ko se je Prešeren končno rešil Slovencev. Poleg tega so tu še zaničnice in zaničniki, ki so si s svojo potrpežljivostjo že zaslužili kakšno novo pastirsko poslanico. Zadnji čas je torej, da neham ne samo z januarskim počitkom, ampak tudi s temle bloškim spustom v bližnjo preteklost, in začnem štamfat naprej.

31.1.2010