Zaničnice in zaničniki ter vsi, ki podpirate naša verska prizadevanja!

Skozi obdobje dvomov in iskanj mi je končno postalo jasno, da davka na dodano vrednost na izdelke, ki širijo slovenski jezik, nimamo samo zaradi zahtev EU, ampak predvsem zaradi našega lastnega nasprotovanja drugačni ureditvi. Mnogi se bojijo, da bi nas ničta stopnja DDV na knjige in ostale proizvode, ki širijo naš jezik, pripeljala do še manjših subvencij za kvalitetnejše in žlahtnejše leposlovje. Še več je takih, ki so prepričani, da je za slovenščino že zdaj dovolj poskrbljeno, in jih veliko bolj kot za besedo skrbi za meso.

Rozinteater je oddelal precej naporen prvi del sezone 09/10, v katerem je bil Stres tudi znotraj mojega cirkusa zapisan z veliko začetnico. Stresnjenosti ni bil kriv Passion de Pressheren, ki je bil že narejen in ga je bilo treba v tem času samo še igrat. In kot se za igralski šport spodobi, je bila vsaka naslednja ponovitev lažja. Seveda so bile tudi izjeme. Še največjo tremo sem imel, ko sem Prešerna in Čopa predstavljal v Čopovi rojstni hiši v Žirovnici. A je Passion prestal tudi preizkus pred rojaki svojih junakov, tako da so glede te predstave odpadle še moje zadnje skrbi.

POROČILO S PRVEGA ZANIČNIŠKEGA SREČANJA

V torek, 8. septembra, je bilo v dvorani KUD France Prešeren Trnovo prvo zaničniško srečanje. Udeležilo se ga je približno petdeset oseb. Koliko je bilo med njimi verujočih v možnost ničte stopnje DDV na širjenje slovenskega jezika, nismo preverjali. Brez dvoma pa niso vsi prisotni verovali, in tudi tisti, ki so verovali, niso verovali enako, saj debata, ki je sledila uvodnim obredom, ni bila prepričevanje prepričanih, ampak je bila polna skušnjav in različnih dvomov. Preden povzamem nekatera mnenja in spoznanja, ki se mi zdijo posebej pomembna, naj izrazim zadovoljstvo, da je bilo prvo poročilo s srečanja objavljeno na kulturni strani Dela že naslednje jutro, kar je dalo dogodku pečat aktualnosti

Začelo se je s kratko pridigo, katere besedilo pridige najdete na koncu poročila.

Sledil je Jeziknaš, za njim pa je bila razprava, v kateri je bilo izrečeno marsikaj, zato prosim vse, ki bi želeli opozotit na kaj pomemnega, a z moje strani prezrtega, da mi to sporočijo.

Debata se je na začetku vrtela okrog načina in možnosti prehoda na ničto stopnjo davka. Bilo je podanih več pripomb na poenostavljanje problema obdavčenosti proizvodov, ki širijo naš jezik. Moje mnenje je, da je to problem za strokovnjake, ki pa jim verjetno ni treba odkrivat ničesar novega, saj ne bomo prvi v EU, ki bomo tak davek imeli. Poleg podložnikov krone Velike Britanije in Severne Irske imajo po izjavi predsednika JAK ničto stopnjo DDV na knjigo namreč tudi Poljaki. Glede možnih nejasnosti o tem, kateri so tisti proizvodi, ki širijo naš jezik, poudarjam, da naša veroizpoved ni predlog zakonske določbe. Koneckoncev nejasnost tega, kaj vse spada med proizvode, ki širijo naš jezik, daje možnost, da nekateri verujejo tudi še potem, ko bo Slovenija že imela ničto stopnjo davka na nekatere proizvode, ki širijo slovenščino.

Omenjeno je bilo, ali ne bi morala ničta stopnja DDV veljat tudi za knjige v drugih jezikih, ki izhajajo v Sloveniji. Moje mnenje je, da seveda lahko to velja tudi za druge tovrstne proizvode, ki izhajajo v Sloveniji. Pomembno je, da je slovenski jezik za njegove uporabnike kar najcenejši. In če se tega ne da doseči brez stranskih dobrih učinkov za še kateri drug v Sloveniji prisoten jezik, to ne bi smel bit problem.

Predlagane so bile teroristične aktivnosti, ko naj bi manjše zaničniške skupine vršile pritisk na različne skupine prebivalstva. Za pričakovat je namreč odpor posameznih skupin prebivalstva, ki so prepričane, da sta vsaj tako kot slovenščina do ničtega davka upravičena tudi gasilska dejavnost in hrana za dojenčke. Prepričat bi bilo treba tudi slovenske politike, ki bojda še zdaleč niso večinsko naklonjeni ničti stopnji davka na knjigo, ter EU, za kar bi bilo treba vršit pritisk na naše evroposlance.

Predlagano je bilo, da se čim prej spiše 12 zapovedi naše vere. Izražena je bila želja po pasionu in bil na koncu z moje strani obljubljen tudi kratek pasion, ki se bo skupaj s procesijo vršil v svetovni prestolnici knjige.

Predlagano je bilo, da se ne bi preveč zgledovali po eni verski skupnosti. Priznam, da težko skrijem krščanske korenine svojega poganka in se strinjam, da bi bilo dobro najt čimveč izvirnih oblik. Predlagateljici se tudi opravičujem, ker sem vsebino njenega predloga dojel šele zdaj, na srečanju pa omenjal zgolj možno zgledovanje po še nekaterih drugih verskih skupnostih. A ne glede na izvirnost, ki nam bo brez dvoma dala novih moči, mislim, da je treba od dosedanjih veroizpovedi pobrat najbolše. Naj se ob tem spomnim na pismo mule Jožeta, ki je zapisal, da nam vera ukazuje verjovat v smislu »Naš jezik je velik in Roza je njegov prerok«. Popolnoma se strinjam z vero v veličino našega jezika, nikakor pa ne želim opravljat funkcije preroka in bi se, če bo to koristilo naši stvari, rajši pustil imenovat »kenguru«, kot mi je nekoč ob kavi predlagal zaničnik Bojan.

Pomembni se mi zdita tudi misli, ki sta nastali v boju s skušnjavami, s katerimi me je na torkovm srečanju od vere odvračal predsednik slovenski pisateljev, ko je ponovil svojo idejo o državnih prihodkih slovenskih pisateljev. Prva misel je, da pri zaničništvu ne gre za boljši položaj ustvarjalcev slovenskega jezika, ampak njegovih uporabnikov. Bralke in bralci ter poslušalke in poslušalci so tisti, ki jim je treba zagotovit kar najcenejšo in najpestrejšo jezikovno oskrbo. Ali je ta prevedena ali izvirna, tu pravzaprav ni pomembno. Zato boja za zaščito in razvoj slovenskih besednih ustvarjalcev  ni mogoče enačit z bojem za zaščito in razvoj slovenskega jezika. Druga misel se tiče nekvalitetnih knjig. Strinjam se, da so nekatere knjige slabe. A te knjige si pač ne zaslužijo državnih subvencij. Nikakor pa se ne strinjam, da bi jih zato morali obdavčit. Najsi so še tako butaste, dokler imajo bralce, širijo slovenski jezik. In ponavljam, da je še tako slaba slovenščina še zmeraj slovenščina. Ali povedano z zgodovinsko primero, je bil Koseski slab pesnik, vendar je v tistem času napravil za promocijo slovenščine vsak toliko kot Prešeren.

Puščice, ki bi med prireditvijo krožila po dvorani, ni bilo, prodajale pa so se majice z logotipom "Jaz sem za nič" na scru in veroizpovedjo na plečih.

Andrej Rozman Roza, 10.9. 2009